Iz Balija sem priletela v zgodnjih jutranjih urah. Nekateri so bili se budni, drugi so ze vstali… Prisla sem ravno po praznovanju prijateljicinega rojstnega dne. Skoda, da sem zamudila (ona dela na ribiski ladji in je na kopnem le en dam na stirinajst dni).

Naslednji dan vabilo na piknik pri prijatelju. Sprva se mi ni ljubilo (taxi,…), a potem sem se le odpravila. Bilo je noro!

Spet piknik, tokrat bolj bazen zabava Pri dveh drugih prijateljih (on-pevec v svojem bendu, ona-tudi Natasha in graficna oblikovalka).

Dan sa ogled ene izmed plaz. Soncni zahod s pogledom na marino je bil res velicasten.

S prijateljem sem sla v knjiznico in si ogledala razstavo o zgodovini Avstralije in Darwina. Opustosenja po Katrini in ponovno “rojstvo” mesta.

Kovanci in znamek: kovanci me niti ne zanimajo kaj prevec ampak so res lepi. Znamke pa so enkratne. Za vsako priloznost svoja znamka. Avstralski igralci, Avstralski filmi, Avstralske zivali, Avstralski fuzbal, Avstralski prvaki konjskih dirk, Avstralska piva, Avstralske iznajdbe….

Bila sem povabljena v nek klub na pijaco in se vabilu seveda odzvala…

Predzadnji dan sem bila kar malo zalostna, ker se moram posloviti od prijateljev. Pripravila sem vecerjo in sladico za vse, ki so mi prirasli k srcu. Ta dan so bili prisotni tudi nekateri prijatelji iz ladij in prijetno je bilo posljusati zgodbe o morskih pseh, ki so jih srecali v zadnjih stirinajstih dneh.

Hudo mi je, a vem, da se bom vrnila in da sem dobrodosla. Zadnji zajterk (s katerim so me se zadnjic uradno sprejeli medse): mesna pita. Hmmm… (nogomet, mesna pita, kingoru in Holedn car) Popoldan smo skupaj odsli igrat pool… Po napornih igrah sem dobila vecerjo. Od vseh sem se poslovila. Tik pred odhodom sem dobila postrezeno jabolcno pito. In kup dobrih zelja! Za konec se par fotografij pred hostlon…

Ze letim… nocni let iz Darwina v Brisbane.

Po temeljitem premisleku sem se le odločila in kupila karto za na Bali.  V Darwinu sem pustila skoraj vso mojo prtljago, s seboj sem vzela le Che/torbo.

Na letališču so me izbrali za kontrolo eksploziva ali nekaj takega. Sem čutila, da mi srce hitreje bije. Potem pa je vse skupaj trajalo le slabo minuto…

Sedela sem ob oknju in takoj po vzletu sem tudi zaspala. Razlog je bil verjetno ta, da so mi v Darwinu pripravili celodnevno poslavljanje: najprej zajterk, potem darilo (2 kartona piva/za vse seveda), večerjo, naslednji dan spet zajterk, majčkeno darilce in torto… hmm Že komaj čakam, da pridem nazaj. Kdo ve kaj me bo pričakalo… Pa še konjske dirke smo stavili in smo dobili, no naš konj je bil drugi… posledično se že veselim piknika naslednji vikend

Aha Bali…

Ko sem stopila iz letala, najprej viza potem pregled prtljage, pregled s psom in še par pregledov, se počutiš ogroženo. Zunaj te pričaka 1000 ljudi, ki ponujajo prevoz. Groza! Na srečo sem bila skupaj z Longom, ki je že bil na Balliju in je približno vedel kam hočeva, no, jaz sem mu samo sledila…

Taksist naju je odpeljal v Kuto (se mi zdi, da majbolj turistično mesto na Baliju). Poiskala sva sobo. Ker nihče ne govori angleško dovolj dobro, da bi se razumeli, nisva uspela dobiti dveh sob z eno posteljo, ampak sobo z dvema posteljama… kar je se bolje, saj sva znižala ceno

Naslednji dan sva se sprehodila skozi mesto in se komaj prebila  skozi štante in vsiljive prodajalce. Končno! Morje! Zakon! Pesek, valovi, surferji, hmm, kje so kajterji?, ja pogled je veličasten! Kakšna dva kilometra sva hodila po plaži in nabirala školjke, jaz sem seveda vzela skodelico peska

Voda 1,5l stane 3000Rp, kar je 30centov, pivo je 10.000Rp, se pravi dober evro, moji dvojni uhani in verižica 3e… Prenočišče ni tako poceni, ampak je pa zelo lepo. Bazem, klima, televizija , zajterk.

Naslednje dva dni sem preživela na plaži in se nastavljala vročemu sončku, zvečer sva se pa z Longom sprehajala med štanti in si privoščila ogromno večerjo za 3e.

Predvčerejšnem sva šla vsak v svojo stran. Mene je cesta vodila v UBUD. Majhno mestece v notranjosti Balija.

Po sprehodu za orientacijo sem šla v Monky forest, da se malo ohladim. Po pravici povem, nisem pričakovala opic in so me prijetno presenetile. Ko sem zagledala prvo, sem jo hotela slikati, počepnila sem, da bi bila slika lepša. V tistem trenutku je name iz “zasede” skočila druga opica. Nisem je pričakovala. Seveda sem zavpila… prestrašila fotogenično opico in ostale turiste…

Če sem rekla, da so domačini v Kuti vsiljivi, potem ne vem, kaj naj rečem za tukaj, kjer je še huje. Vsak je taksist, vsak je vodič, vsak je slikar… Vsi se derejo za teboj in če pokažeš zanimanje, te ne bodo kar zlahka izpustili.

Včeraj sem šla na ogled znamenitega mosta (pač en most, nič posebnega). Ampak mi je uspelo na pločniku padt   in zdaj se sekiram zaradi luknje na hlačah…

Narava je čudovita. Riževa polja, palme, ogromna drevesa, izven naselij čista voda…

V tem času imajo na Balijo nek praznik. Vsak večer so tradiciopnalni plesi in igre v templjih. Ja templji so razpršeni vsepovsod. Vsaka hiša ima svoj mini tempelj.

Ulice so zanemarjene, ko pa prideš na dvorišče posameznika, pa je popolnoma drugačna zgodba… vse lepo in čisto, nobenega odpadlega lista iz drevesa…

Pločnik večinoma ni namenjen pešcem ampak trgovini na ulici. Prometnih predpisov nihče ne opušteva. Najbolj varno je, če si na motorju.

Tako. Zdaj grem na tržnico barantt za ceno uhanov

Hmm… V Darwinu sem že lep čas, vendar nikoli ne najdem časa, da bi se spravila za računalnik…

Ubistvu v Darwinu ni veliko stvari za videti, je zelo raznoliko mesto brez arhitekturnega stila. Vsaka stavba je drugačna, vsak lahko zgradi kar hoče, celo lastnoročno.

Plaže so lepe, škoda je samo to, da se ni sezona za kopanje, kar pomeni krokodili in meduze. (no jaz sem reskirala (sem se prej pozanimala seveda), vendar ko sem prišla nazaj v hostel in povedala, da sem plavala v morju, so me vsi čudno gledali in zmajali z glavo).

Sicer ne vem, če je to res, ampak nekdo mi je rekel, da je Darwin edino mesto, kjer za kakeršno koli ladjo, za lastno uporabo ne potrebuješ izpita. Zanimivo.

Ja. Ubistvu mi je tukaj tako vseč, da sem že štirikrat podalšala hostel

Narava je čudovita! povsod zelenje, palme, palme, palme… Edino kar mi malo dela probleme so majhni skakajoči pajki. Sem enega hotela slikati, pa je skočil v objektiv, jst sem pa (kot ponavadi) zletela iz stola in seveda tudi zavpila. Posledično so se pajka ustrašili še moji trije sogovorniki. Vsem se zdi smešno, ker slikam mravle. Ampak meni se zdijo zanimive, če imajo pa zelene riti

Ker je konec deževnega obdobja, je polno kačjih pastirjev res ogromnih! Dobro zgleda, ko jih je polno nebo. Ja, čisto navdušila me je tista zelena mejhna žabica, ki je vedno na reklamah…

V centru Darwina je en lokalček s teraso, na tej terasi je drevo in na tem drevesu živi “posm”, kak koli to v slovenščini je ( podobno činčili ). Ta luštna, kosmata živalca se mi je pustila slikat in kar je baje redko , celo malo pocartat …

Tako. Pot iz Alic Springa je bila precej zanimiva. Vlak… Na srečo sem si priboria dva sedeža in sem noč dokaj dobro prespala (sicer vsake dve ure sprememba položaja, pa vseeno).

Zaspala sem s pogledom na puščavnato pokrajino, ki se je iz rdečkastih barv sončnega zahoda spremenila v noč in risala zvezde na nebo.

Prebudili so me sončni žarki in popolnoma spremenjena pokrajina. Namesto golote, so bila vse naokoli košata zelena drevesa in visoka trava iz katere so gledala domovanja termitov. Veličastni stolpi najrazličnejših oblik.

Vlak se je ustavil dvakrat, prvič samo za par minut, da se je zamenjal “šofer”, drugič pa v Kathlen, za slabe 3 ure. Šla sem na sprehod po mestu, če mu sploh lahko rečeš mesto. Ena ulica. Na poti nazaj na železniško postajo sem se ustavila v muzeju na prostem (kjer je bilo nekoč mesto), zdaj je tam nekakšno kamp naselje. Zanimiv se mi je zdel napis na oglasni deski KROKO KAJAK zraven pa slika krokodila, ki ned zobmi drži kajak… Ja. Preseneča me, da je na reki dovoljeno karkoli, ko pa so povsod table pozor krokodili in priznam res vse na robu reke izgleda kot domovanje mesojedcev

Nazaj na vlaku. Se slabih 5 ur do Darwina. Minilo je hitro, saj se je pokrajina ves čas spreminjala in pogled nanjo je bil neverjeten (če odštejemo vse divje svinje).

Darwin: Ko sem stopila iz vlaka sem bila vsa mokra. Občutek, kot da sem v savni. Vroče, soparno, težek zrak, utrujenost… Čim hitreje do prvega hostla…

(ki se je izkazal tudi kot najcenejši na mojem potovanju)…

Pozdravček!

Ponovno se oglašam… Malo dlje je trajalo, ker sem bila na 6 dnevnem popotovanju iz Adelaida do Alice Springsa.

 

11.3.2009

Smo majhna skupinica, 20 ljudi. Vsi pripravljeni na pustolovščino. Naš vodič Antony, pristen Avstralec, nas zabava s svojimi zgodbicami. Prva postaja je bila Port Pirie, okoli enajstih dopoldne (imeli smo rahlo zamudo, saj smo v Adelaidu pozabili dva potnika). Ustavili smo se samo za zajterk… kava!

Pot nas je vodila naprej proti Port Avgustu. Tu sem zadnjič videla morje dokler ne pridem v Darwin. Kar ganjliv trenutek, glede na to, da sem bila do zdaj samo z izjemo Canberre, vsak dan na plaži.

Po dveh urah vožnje naprej v puščavo, v našem niskoproračunskem prevoznem sredstvu (ki mu pravijo avtobus) je bil pogled skozi okno skoraj nespremenjanje. Cesta, Železnica in puščava, do koder ti seže pogled. Presenečena  sem, da je puščava tako zelena in polna suhe trave, dreves in grmičevja. Tudi cesta je rdečkasta in ne črna (kot povsod drugje). Peljali smo se mimo največjega slanega jezera v Avstraliji, ponavadi je suho, ampak mi smo imeli srečo. V njem je bilo nekaj vode. Ne veliko, ravno toliko, da se nismo mogli sprehoditi po njem. Ne vem, imam res srečo… tam kjer sem jaz vedno dežuje Še v puščavi. Na srečo je deževalo le kako uro…

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Proti večeru smo prispeli v Coober Pedey. Naše prenočišče je bil podzemni hostel. Vbistvu le tunel z luknami na levi in desni strani in zaveso Ne razumem, da tam ljudje dejansko živijo v podzemnih hišah. Coober Pedy je znan po opalih. Izkopavanje v mestu ni več dovoljeno, je pa dovoljena prenova stanovanja ( tako se zgodi, da ima eno stanovanje 52 spalnic…). Po večerji smo šli v podzemni pub.

 

 

 

 

 

 

 

 

12.3.2009

Tudi danes smo ostali v Pedyu. Ogled rudnika… Ogled mesta (no to je  bolj mestece, ampak če cetiram Antoniya “Zakaj bi delo opravljali sami, če ga lahko naredi motor.” Pogledali smo si dve podzemni cerkvi, nekaj novogradenj hehe,  pokopališče. Česa takega še nisem videla. Namesto spomenika sodček piva…

Po kosilu smo šli na lov za opali. Na žalost nihče od nas ni imel sreče. Baje se je pa lani zgodilo, da je prebivalka sprehajala svojega psa in se spotaknila ob opal, vredem 50 000 dolarjev… Zdaj vem, mankal mi je le pes

Peljali smo se skozi lunino pokrajino. Zakon! Samo kamenje, kamorkoli se ozreš. Ves čas smo se vozili ob najdaljši ograji na svetu (daljši od kitajskega zidu), namenjena je pa temu, da Dingi ne prihajajo v South Australijo.

Danes je bila zadnja priložnost za nakup česarkoli, saj naslednje dni ne bomo v “cevilizaciji”. Seveda smo vsi okupirali trgovino z alkoholom. Vročina in hladno pivo. Nam se je to zdela dobra ideja. Ko smo stopili iz trgovine, vsak s svojo pločevinko v roki, se nam je približal policaj in nas prijazno ogovoril, da delamo prekršek in da naj se reje hitro poberemo, saj je pitje na javnem prostoru prepovedano…

 

the Ozzie language

woman = shiela

man= bloke

emu = long necked busc cicken

lama = shamel (pol ovca, pol lama)

Bonza! = Good!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

13.3.2009

Odhod iz Coober Pedeya ob nenormalni uri. Dolga vožnja, še daljša vožnja… Postanek za kosilo (z muhami). Naslednji postanek je bilo prečkanje meje S.A. in N.T. Čez mejno črto smo šli peš no bilo je kar naporno he he 4 koraki. Vožnja… V daljavi se je prikazal hrib. Pribljiževali smo se gori, ki jo večina zamenja za Uluru imenovani Zobna krtačka. Ime ima zaradi svoje oblike.

Utaborili smo se na najboljši plac v kempu v Yulari. No najboljši dajmo raje v narekovaje, je bil pa vsekskor zanimiv… 15×15m ravne peščene površine s streho iz zvezdnatega neba.  Doživeli smo naš prvi sončni zahod s pogledom na Olgas in Uluru.

Večerja je bil kingoru na žaru (za moj okus je bil premalo pečen, ves je bil še krvav, okus je imel po rdečem vinu in bil je sladek).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

14.3.2009

Počasi se navajam na vstajanje ob 4.40… Ne, to je bila zgolj slaba šala. Pohod na Kata tjuta (the Olgas) kar v aboridžinskem jeziku pomeni mnogo glav. Popoldan pa ULURU (Ayers rock), točka srečanja. Sončni zahod smo pričakali nekje vmes med obema. Lepo, res lepo. Vendar ne znam opisati…

Ponoči me je prebodilo zavijanje dingov. Pogledala sem okoli sebe in slaba dva metra stran se je eden sprehajal… he he.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

15.3.2009

Zadnje jutro. Pospravili smo tabor in in se odpravili na jutranji sprehod okoli Uluru. Med potjo je vzhajalo sonce in Uluru je iz minute v minuto spreminjal svojo barvo.

Sledila je 4urna vožnja proti Kings Kanjonu. Po kosilu, največji napor tega potovanja. Pohod na in skozi kanjon in to ob dveh popoldan. Pohod se začne s 100m visokim usponom po visokih skalah… Pot traja priblizno 3,5 ure. Na polovici smo se ustavili in si ogledali Garden of Eden, kje je majhnja kotanja z vodo. Ta voda je sicer rahlo črna, baje zaradi listja, ki pada v vodo,… no koga briga. Bilo je vroče, prevroče. Osvežitev se nam je vsem prilegla

Ko smo prišli nazaj v tabor, smo zakurili ogenj in se posedli okoli njega. Res lep prizor. Vsi na kupu, vsak s svojo zgodbo…

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

16.3.2009

Danes smo lahko spali do sedmih… ja seveda. Ob pol šestih so nas že napadle muhe, ki jih je na miljone. Resno! Med potjo proti Alice Pringu (po aboridžinsko, oni nimajo s-ja) smo obiskali Antoniyevega prijatelja, ki ima Dinga. Povedal man je malo o tej skoraj da izumrli vrsti in nam pokazal, kako njegov dingo zapoje, če kdo igra na klavir. (dingoti ne lajajo ampak samo tulijo).

 

Alice: šli smo še na zadnjo skupno večerjo in nato še v pub. Vzdušje je bilo res super, vztrajali smo do zgodnjega jutra!

 

 

 

 

 

 

 

Torek sem več ali manj prespala. Sprehodila sem se le do trgovine

Danes pa grem na sprehod, da si ogledam mesto…

 

Še enkrat: RDEČI CENTER JE ZAKON!

 

Aja, se to: ko smo spali pod nebom, se opazila, da je tukaj luna obrnjena, ko se debeli crkava, in ko crkava se debeli. Bilo je tudi veliko utrinkov. In zadnjo noč sta se, preden je vzšla luna, videli dve drugi galaksiji. Rimsko cesto se je videlo vsako noc …